𝕂𝕒𝕥𝕒𝕣𝕚𝕟𝕒 𝕊̌𝕥𝕦𝕔𝕚𝕟: 𝕂𝕖𝕣𝕒𝕜𝕦𝕤𝕥𝕚𝕜𝕒
razstava keramičnih zvočil
julij–september, cerkev sv. Ivana, Šebrelje

𝔻𝕣𝕦𝕫̌𝕖𝕟𝕛𝕖 𝕠𝕓 𝕣𝕒𝕫𝕤𝕥𝕒𝕧𝕚 𝕚𝕟 𝕫𝕧𝕠𝕔̌𝕟𝕚 𝕒𝕞𝕓𝕚𝕖𝕟𝕥
nedelja, 13. julij, ob 18.00
Sodelujejo: Alenka Eržen, Borut Purgar, Robert Kuralt

V Divjih babah so poleti 1995 iz breče poleg starega neandertalskega ognjišča izluščili nenavadno stegnenico. Od tisočev že najdenih podobnih kosti mladih jamskih medvedov se je ta razlikovala po dveh pravilnih luknjah in še dveh polovičnih, vidnih na obeh fosilno poškodovanih koncih kosti. Neandertalčeva piščal.

S to najdbo so se pogledi na neandertalca popolnoma spremenili. Ta je namreč dolgo veljal za bitje brez izrazitega občutka za umetnost in duhovnost – o tem so pričale le redke najdbe umetniške narave na celotnem njegovem življenjskem prostoru. Trditev, da se duhovnost in umetnost v vseh svojih oblikah – vključno z glasbo, ki zahteva določene razumske sposobnosti – rodita šele s pojavom modernega mislečega človeka, je tako postavljena na majava tla.

Ta zgodba je prevzela tudi avtorico razstave, Katarino Štucin, do te mere, da je želela uporabiti njej dobro poznan material – glino – in iz nje oblikovati objekte/zvočila, ki bi gledalca oziroma poslušalca popeljali v svet tiste glasbe, ki se ni spremenila že od pradavnin in je večna: v svet zvokov narave oziroma narave same.
Morda jo je gnala ista sila kot neandertalca, ki je zvrtal luknjo v slavno kost. Ista sila kot vse tiste pred nami, ki so iz njim znanih materialov izdelovali zvočila, jih razvijali v instrumente. Glasba oziroma zvok je namreč že od nekdaj most med različnimi svetovi – povezuje, odkriva skrito in briše meje.

𝕂𝔼ℝ𝔸𝕂𝕌𝕊𝕋𝕀𝕂𝔸 je tako sklop galerijskih objektov oziroma keramičnih zvočil, ki so nastajali kot posledica tega raziskovanja. Vodilo je bila prvinskost oziroma preprostost, saj je glina sama po sebi prvinski material, hkrati pa v svoji pestrosti ponuja različne možnosti razvijanja zvokov.

Projekt 𝕂𝔼ℝ𝔸𝕂𝕌𝕊𝕋𝕀𝕂𝔸 – inspiriran z Divjimi Babami, arheološkim najdiščem, kjer so našli znamenito neandertalčevo piščal – temelji na ideji raziskovanja zvokov keramike in njihovega povezovanja v smiselno zvočno-vizualno celoto. Glina oziroma keramika je lahko okarina, udu boben … lahko pa so tudi »glinofoni«.

Sprva so zvočila v sklopu projekta služila kot kiparski objekti, ki so na razstavah glasbeno nagovarjali in vključevali obiskovalce. Tolkalske palčke, kot del razstave, so obiskovalce vabile, naj jih uporabijo in na glinofonih poiščejo svoj prazvok.
Prva postavitev je bila del festivala Jazz Cerkno leta 2005, kasneje pa so na posameznih lokacijah v projektu sodelovali tudi različni tolkalci.

Tokratna postavitev pa je vse to in še več. Poklanja se svojemu izvoru – prostoru, ki je (kar vemo) zibelka tega, čemur danes rečemo glasba. Prostor bogate zgodovine in čudovitih razgledov. Poklon koreninam.