Rapsodija jamskega medveda – zgodba o glasbi, ki se je rodila iz kosti
V arheološkem parku Divje babe je v sklopu praznovanja 30-letnice najdbe neandertalčeve piščali premiero doživela glasbeno-gledališka predstava Rapsodija jamskega medveda. Delo je posvečeno najstarejšemu glasbilu na svetu – piščali, izdelani iz stegnenice jamskega medveda, ki jo je leta 1995 našel Janez Dirjec.
Predstava je občinstvo popeljala več kot 60.000 let v preteklost, v čas, ko so v teh krajih živeli neandertalci. Dogajala se je na treh prizoriščih – v obeh jamah in na travniku pred cerkvijo sv. Ivana – ter združila glasbo, pripoved, ples, animacijo in zvočno krajino. Ob pomoči vizualnih učinkov, ognja in projekcij je ustvarila izjemno atmosfero ter odprla »časovno črvino«, v kateri so se zlile narava, umetnost in arheologija.
Osrednja pripoved govori o prepovedani ljubezni med Gor-om in Hej, pripadnikoma Medvedjega klana. Iz njune povezanosti se rodi glasba – prvi izraz čustev, razuma in simbolnega mišljenja, ki preseže meje nagona in tako imenovane »primitivne neandertalske narave«. Zgodba odpira razmislek o tem, da so bili neandertalci bitja, sposobna ustvarjanja, sočutja in umetnosti.
Avtorji si zgodbe niso preprosto izmislili, temveč so jo zasnovali na najnovejših spoznanjih o neandertalcih. Na podlagi raziskav so oblikovali povsem nov kulturološki okvir, ki skozi zgodbo prikazuje življenje, navade in odnose med člani neandertalskih klanov. Navdih za osrednji ljubezenski zaplet so črpali iz raziskave DNK, opravljene v španski jami El Sidron, kjer so kosti dvanajstih neandertalcev razkrile, da so v njihovih skupnostih prevladovale moške rodovne linije, ženske pa so prihajale iz drugih klanov. Takšne izmenjave so poleg sveže krvi prinašale tudi čustvene stiske – iz tega pa se je rodila zgodba o prepovedani ljubezni, o neandertalskem Romeu in Juliji – Gor-u in Hej.
Glasbo predstave je napisal Žiga Stanič, zvočno podobo pa je oblikoval Boštjan Perovšek. Boštjan Gombač je kot glavni protagonist igral na repliko neandertalčeve piščali, Jure Ivanušič kot pripovedovalec zgodbe, tolkalistka Petra Vidmar pa je gledalce vključila v interaktivni del predstave in jih povezala v »neandertalski klan«. Plesno interpretacijo sta ustvarila Teja Modrijan in Gašper Kunšek, animacije pa Larisa Kotnik (ART Rebel 9).
Vlogo vodnikov in povezovalcev med premiki od prvega do tretjega dejanja sta prevzela domačina iz Šebrelj, Maruša Tušar in Peter Črnilogar.
Pod scenarij in režijo se podpisuje Vojko Anzeljc, producent in koscenarist je Miha Čelar.
Izjemna in tehnično zahtevna uprizoritev je zahtevala tudi usklajene premike celotne tehnične opreme. Za izvedbo in kakovost zvoka je skrbel Matej Zajec, pri logistični podpori in premikih opreme pa so pomagali člani Turističnega društva Reka in Turističnega društva Šebrelje.
Predstava je hkrati tudi del snemanja mednarodnega dokumentarnega filma Bear Bone Rhapsody, ki v koprodukciji petih držav – Slovenije, Hrvaške, Severne Makedonije, Italije in Francije – razkriva zgodbo o najstarejši glasbi na svetu ter pomen Divjih bab kot zibelke človeške ustvarjalnosti..